Prišel je čas, ko sem vedel, da moj oče ne bo mogel več živeti sam. Tako sem predlagal ženi in mojemu očetu, da naj se preseli k nam. Njaprej je bil šokiran, potem pa je vseeno videl, da tako kot živi sedaj, ne bo več zmogel. Povedal sem mu, da mu bom uredil novo sobo. Tako sem se odločil, da bom staro sobo čisto prenovil. Staro pohištvo bom vrgel stran in šel kupit novo. 

Točno sem vedel, kakšno pohištvo potrebuje moj oče v sobi, da se bo boljše počutil. Videl sem očeta, kako mi je bil hvaležen zato, kar sem naredil zanj. Meni pa je to bilo čisto nekaj normalnega, ker sem vedel, da človek mora poskrbeti za svoje starše. Nisem si predstavljal, da očeta dam v upokojenski dom. On ni človek, ko bi se tam imel lepo, bilo bi mu še kako hudo. Jaz pa sem imel možnost, da mu uredim sobo. Novo pohištvo je bilo takšno, da je bilo primerno zanj. Najbolj sem bil vesel, ko sem v trgovini videl počivalnik, tudi tega sem kupil, ker sem vedel, kako rad moj oče prebira časopis in knjige. 

Imel sem ga neizmerno rad in komaj sem čakal, da bo živel pri nas. Tudi njemu je bilo všeč novo pohištvo, kajti sam je videl, kako zelo sem se potrudil, da bi mu bilo udobno. 

Ne bom rekel, da je vse skupaj bilo poceni, bilo je kar drago. Vendar pa sem točno vedel, kaj je moja dolžnost in tako mi ni bilo težko kupiti novo pohištvo. Ko je oče prišel v mojo hišo, sem ga prosil, da mi pove, kaj si še želi. Vprašal sem ga, če je pohištvo v redu, ali mogoče še kaj manjka. Moj oče je skromni človek, tako da sem že v naprej vedel, kaj bo rekel. Bom pa stvari opazoval in sam videl, če še kaj potrebuje.