Telefon zvoni, tam nekje v delavnici sem ga pozabil.

Še dobro, da sem ga slišal. Samo ne prekinit si mislim, ko hodim po stopnicah v klet kjer imam priročno delavnico, da ga bom lažje našel. Na polici nad delovno mizo veselo poskakuje. Še dobro, da ga vibra zvonjenje ni potisnilo s police. Ko ga zagledam pa neha zvoniti. Pogledam na ekran telefona, trije neodgovorjeni klici. Vsi trije od Jureta, prijatelja iz sosednje ulice.

Le kaj pri hudiču se je zgodilo. S kolesom se odpravim do njega domov. Avtomobila ni pred hišo, pozvonim na vratih, njegova mama odpre in pove, da je na zdravniškem pregledu. Sedem na klopco na njegovem vrtu in ga po telefonu pokličem. Prekine moj klic, v naslednjem trenutku pa že zavije na dovoz proti hiši. Pride do mene in mi pod nos pomoli kos popisanega papirja. Na, poglej, mi reče. Preletim vsebino, nič posebnega. S prstom pokaže na rdeče obarvano besedilo. Aaaa, to je, kar te muči. Povišan holesterol v krvi. Zato taka panika in strah. Pa saj ni nič takega. Polovica človeštva ima povišan holesterol. Pa še tvoj holesterol je čisto malenkost nad postavljeno mejo, ki se itak vsako leto znižuje. Nekako ga z besedami pomirim, razložim, da sem tudi jaz pred časom imel povišan holesterol in da sem ga z izbrano prehrano uspel spraviti nazaj v dovoljene okvirje. Nalašč sem izbral besedo izbrana prehrana, ker če bi rekel dieta, bi spet ponorel in si brez veze povzročal dodaten stres, ki je največji sovražnik, da se holesterol povečuje. Pomirjen in zadovoljen z razlago me povabi na pivo v njegovo kantino. Jaz pa naslednje jutro odhitim v laboratorij, da vidim kako jaz stojim s svojim zdravjem.

Počakam še izvide odvzete krvi in se vrnem v službo. V pisarni odprem velo kuverto in vzamem bel list z izvidi iz nje. Nikjer nobene reče črte. Vse je dobro, vse je v mejah.…