Naš vodja je bil poseben direktor. Za njega je obvladovanje proizvodnje pomenilo nekaj več kot le številke, urnike in rezultate.

Za njega je to bila umetnost poslovanja, kot je za risarja risanje ali za pisatelja pisanje. Pogosto je rekel, da je proizvodnja kot simfonija, vsak del mora biti popolnoma usklajen, vsak član ekipe mora poznati svojo vlogo, šele nato lahko ustvarimo mojstrovino. Imel je neverjetno sposobnost opaziti podrobnosti, ki so drugim uhajale. Ko je zjutraj vstopil v proizvodno halo je njegov pogled v hipu preletel vse stroje in zaposlene. Če je opazil, da je kakšen stroj delal počasneje ali pa da je bila vrstica embalaže manj gladka kot običajno, je takoj ukrepal. Nikoli ni dovoli, da bi majhne težave postale velike. Poudarjal je, da obvladovanje proizvodnje se ne začne v tovarni, ampak v glavi vsakega posameznika. Zato je razumljivo, da je vlagal veliko truda v izobraževanje svojih zaposlenih. Redno je organiziral delavnice.

Njegov moto je bil, da če razumeš zakaj nekaj počneš, boš to naredil bolje. Pomembno mu je tudi bilo, da se v proizvodnji ohranja ravnovesje med tehnologijo in človeškim prispevkom, sicer pa je bil velik zagovornik avtomatizacije in digitalizacije, nikoli pa ni podcenjeval vrednosti človeškega dela in izkušenj. Naš direktor je imel tudi prefinjen občutek za čas. To se je izkazalo pri usklajevanju povpraševanja in proizvodnje. Ko smo dobili nenavadno veliko naročilo ni panično povečeval delovni ur ali pa, da bi pritiskal na ekipo, ne. Namesto tega je raje analitično pristopil k načrtovanju in prerazporeditvi virov. Toda za našega vodjo je bilo obvladovanje proizvodnje tudi nekaj osebnega. S ponosom je govoril, da vsak kos, ki ga ustvarimo nosi naše ime in naš ugled. Zato tudi ni nikoli dopuščal nikakršnih kompromisov pri kvaliteti ali času.

Za njega je bilo obvladovanje proizvodnje način, kako združiti ljudi, tehnologijo in vizijo, da bi ustvarili nekaj na kar smol lahko vsi ponosni.…