S prijateljico sva se po dolgem času spet dobile na pijači. Res smo obe bile v gužvi, saj se nama je kar nekaj stvari dogajalo, da enostavno nisva utegnile uskladiti najinega časa.

Jaz sem se selila, ona pa je iskala oziroma začela z novo službo. Mislim da sva kar obe bile v kar precej stresnem obdobju, saj smo se obe morale navaditi na nekaj novega, saj je obema, sprememba, ki sva jo doživele, življenje malce obrnila na glavo, kar pa je močno vplivalo tudi na najin ritem življenja. Seveda pa, so se te spremembe k sreči zgodile vse na bolje, a kljub temu, se je potrebno tudi tega privaditi. Seveda pa je takšne spremembe nekoliko lažje sprejeti v svoje življenje. No tako je bil res lep sončen dan, in v mestu je bila kar gužva. Šle sva v lokal, ki je pri nama postal že stalnica, saj je imel odličen pogled na morje in ma na ljudi, ki so neprestano hiteli mimo. Ko sva tako sedeli v lokalu, vsaka s svojo najljubšo pijačo v roki, se nama je obema zdelo, kot da se nama je čas ustavil. Vse se je tako hitro gibalo okoli naju.

Tudi natakar je imel gužvo in je neprestano švigal gor in dol s pladnjem. Midve pa sva klepetale o preteklem času, ki se nama je dogajal. Med tem časom, je prijateljica omenila, tudi, da je prvič imela varstvo pri delu, v svoji novi službi. No, saj je varstvo pri delu vedno opravljala, vendar pa je v novi službi, bilo bolj zahtevno in obširno, saj sedaj dela v večji firmi, kjer pa bi lahko hitro prišlo do kakšnega požara ali stika, saj je kar nekaj tehnologije v tisti stavbi. Tako mi je povedala da ji je varstvo pri delu pravzaprav omogočil več stika z novimi sodelavci, pa tudi ni je bilo vel toliko strah, da bi se na delovnem mestu karkoli zgodilo.

Tako se je nadaljeval najin pogovor do sončnega zahoda.